Standar je kljub majhni višini (474m), razgledni vrh, ki ponuja lep pogled proti Kvarnerskem zalivu in Učki. Jaz sem ta raj za kolo odkril sedaj in upam, da ga boste še vi.
Peljala sva se po tako ozki poti, da sva morala biti na kolesu. Za hojo ob kolesu ni bilo dovolj prostora. Levo in desno so bila velika grmovja robid. Težko sva se prebijala mimo, tu in tam naju je zagrabil kakšen trn. Ura je bila že skoraj sedem zvečer. Nisva imela več veliko časa, saj sva se morala vrniti do sončnega zahoda. Naglavnih svetilk nisva imela s sabo. Že sva se spraševala kje sva, ko zagledam bambusovo palico. Pa še eno in še eno, več njih in nato veselje … prispela sva v Safari!
Tale je bolj uživaška, kot pa ena resna kolesarska tura. Pot gre mimo starega dela mesta Labin, ki je za naju obvezna postojanka za kavo in palačinke s figami. Nato pa te popelje čisto do obale. Na kratkih odsekih je pot čisto ozka, kjer preči zalive pa je skalnata. Tako se je potrebno na teh mestih sprehoditi s kolesom v roki. Se sliši zahtevno? Mogoče, ampak v resnici ni. Začne in konča se v Rabcu. In na koncu te seveda čaka zaslužen skok v vodo. Saj sem rekla, da je uživaška.
Kolesarjenje po Istri sem si zamislila nekako takole: pot brez resnega klanca, ki poteka med borovci, nasadi oljk in grmički sivke, vmes naj se prikaže kakšna kamnita istrska hiška in nujno, vseskozi naj diši ali po meti ali pa po cvetočem žajblju. Ja in? Ja točno tako je bilo! Aja, no, vmes smo nabirali še višnje in videli ogromno brinovih jagod. Lepo pa tako, da še Baltazar tega ne bi znal narisat.
Kolesarjenje s pogledom na morje, nekje v Istri? Mmm ... lepo se sliši. »Pa greva« sem rekla. Ob 9:40 uri sva štartala iz parkirišča. Vrnila sva se okoli 20:00, že v trdi temi. Tura je trajala ves dan, ampak bilo je tako lepo, da nisva hotela ničesar izpustiti.