Planota Pokljuka je prekrita s prostranimi smrekovimi gozdovi, gozdne površine pa prekinjajo posamezne planine, na katerih se v poletnem času pase živina. Pokljuka je bila nekdaj poraščena z bukovo-jelovim gozdom in alpsko smreko. Pred okoli 200 leti so ta gozd izsekali in iz lesa kuhali oglje za mnoge fužine v Bohinju. Pri kasnejšemu obnavljanju gozda so dajali prednost predvsem smreki, ki je postopoma povsem prevladala. Zdaj prevladujejo smrekovi gozdovi in pašniki, površje pa prepredajo tudi skrita brezna, vrtače in manjše doline.
Vrh Bače je visok 1273 m in se dviguje nad vasjo Podbrdo. Leži točno na meji z Gorenjsko. Hrib ima tudi nekaj vojaške zgodovine in še danes so ohranjeni rovi iz tistega časa. Na vrhu je postavljena koča, razgled pa nam seže na sosednje vrhove. Tu je nekdaj potekala glavna tovorna pot, ki so jo premagovali s konji in peš. Ko je bila leta 1906 dokončana bohinjska železniška proga s predorom, se je promet prestavil tja, gorske poti pa so ostale v uporabi gozdarjem, planincem in vse bolj tudi gorskim kolesarjem.
Kolesarjenje po stari Rapalski meji, nekdanji meji med Italijo in Jugoslavijo, poteka po starih vojaških poteh, speljanih po pobočjih Slatnika, Lajnarja, Možica in Koble. Med prav uživaško vožnjo po mulatjerah navkreber lahko opazujemo številne raztresene ostanke stare meje. Na čudovito speljani serpentinasti poti nas spremljajo čudoviti razgledi na Baško grapo in na Bohinjsko jezero, s Triglavom v ozadju.
Dolg greben Košute s svojimi obsežnimi travišči že od daleč daje slutiti, da je pod njim marsikaj zanimivega tudi za gorsko kolesarjenje. Ture na planino Pungart, Šijo in Kofce so bile znane že iz prvih vodnikov, z gradnjo novih gozdnih cest in boljšimi kolesi pa so se kot zelo zanimive izkazale še druge potke, zlasti čudovita prečnica iz planine Pungart do Dolge njive, ki je vozna v obe smeri in nadaljevanje od Dolge njive preko Pečovnika do Jezerskega. Možnosti za oblikovanje ture po lastni izbiri je ogromno, od lahkih in kljub temu zanimivih, do težjih. Tura vsebuje vse, od čudovitih razgledov, prečenja preko zanimivih planin, ki se vrstijo ena za drugo in tudi malo adrenalinskega vložka na delu za Tegoško planino, saj prečnica poteka po izpostavljeni in ozki potki. Poleti je na planini res živahno, saj se po planini pasejo živali, ki so jih okoliški kmetje pripeljali na poletno pašo.
Vršiška cesta je danes s strmimi nakloni, ovinki in osupljivo pokrajino pribežališče gorskih kolesarjev, ki je nastajala sredi prve svetovne vojne. Le nekaj korakov proč pa v senci Prisojnika sameva nekdanja cesta, sad trdega dela in žrtev ruskih vojnih ujetnikov. Nekdaj strateška cesta je danes le še spomenik smotrne gradnje gorskih cest, saj kljubuje zobu časa že malodane sto let. Pri Tonkini koči na Vršiču je začetek te stare ruske ceste po kateri poteka vzpon in povratek. Cesto preko prevala so med prvo svetovno vojno gradili vojni ujetniki, večinoma Rusi. V njihov spomin je bila leta 1917 postavljena vsem znana Ruska kapelica, ki so jo zgradili preživeli ruski vojni ujetniki. Ob leseni kapeli, posvečeni sv. Vladimirju, so grobovi in kamnita grobnica. Vseskozi na nas pogleduje kamniti obraz Ajdovske deklice, ki naj bi bila tudi sojenica in novorojenčkom prerokovala usodo. Neko noč je v Trenti obiskala mater, ki se ji je nedavno rodil sin. Prerokovala je, da bo postal lovec in ubil Zlatoroga, ta pa ga bo pogubil. Ko so za prerokbo slišale druge ajdovske deklice, so Ajdovsko deklico preklele, ker je napovedala smrt sveti živali v gorah, Zlatorogu. Ko se je vrnila na Prisojnik, je Ajdovska deklica za vedno okamenela, njena prerokba pa se je uresničila.
