V Domžalah in okolici imajo res čudovite kolesarske poti, na katere še pomislil nisem. Tudi za malo bolj zahtevne ljubitelje gorskega kolesarjenja. Pokrajina ima številne hribčke, ki jih je vredno obiskati. Preko njih poteka tudi Domžalska pot spominov, ki obišče 53 pomnikov in spominskih obeležij iz 2. svetovne vojne, nudi pa nam tudi veliko užitkov v razgledih na Kamniško-Savinjske Alpe, Julijce in Karavanke. Pot, ki smo jo prevozili ima dva težja vzpona, če ju ne premagaš na kolesu pa ju sigurno ob kolesu. Osvojili smo tudi vrh Murovice, kjer stoji zvonček želja. Prevožena pot ima vsake podlage po nekaj, največ pa je enoslednic zaradi kateri smo prišli.
V zavetju mogočnega Stola, najvišjega vrha Karavank se nahajajo številne planine. Poleg Žirovniške in Zabrezniške planine sta tu še Doslovška in Smokuška planina… Planine so vzdrževane in namenjene paši goveda in konj. Med planinami in skalnimi stenami nad dolino Završnice se ponekod razprostirajo senožeti. S kolesom lahko prideš do večine planšarij in planinskih koč. Razgibani tereni in strma pobočja poskrbijo za gorsko kolesarske užitke. Nagrajeni boste s čudovitimi razgledi in uživaškimi spusti.
Kjer se razprostirajo številni hribčki in fenomenalni razgledi na Julijske Alpe z Martuljkovo skupino. Morda je to razlog, da poti v tistem koncu, niso obljudene. Tukaj je svet, kjer je doma tišina. Južna pobočja so polna brusnic. Samotna pot me razveseljuje z imenitnim pogledom na avstrijsko Koroško in na našo stran. Po lovskih, stezicah po razglednih gorskih travnikih in gostih gozdovih preko in mimo številnih planin. Pravijo, da je tu polno svizcev, ki veselo žvižgajo. Videl sem le trope ovac, ki te plahoma opazujejo ko se pojaviš.
Pod vrhom Dovške Babe v južnem naročju Karavank je planina Dovška Rožca. Velika, prostrana, zelena, pozimi pa pobeljena. Spomladi lahko občudujemo cvetlične poljane z goliškimi ključavnicami (narcisami), ki prav na Dovški Rožci in Babi sežejo najdlje na karavanški zahod. Poleti travna pobočja zasedejo krave, planinci in gorski kolesarji, jeseni pa jo krasijo zlatimi macesni. Pozimi z debelo snežno odejo planina in gora nad njo oživita. Na njunih gladkih pobočjih se v deviško belino izrišejo vijuge turnih smučarjev.
Vedno iščem kraje ki niso tako znani in obiskani, mogoče še včasih lepši od krajev, ki jih poznam. Ta je bila zadetek v polno.
Zjutraj pred kolesarskim izletom je moje redno vprašanje: koliko kilometrov in koliko vzpona? Kilometrov pričakujem okoli 27, ko vprašam pa še za vzpon pa po navadi dobim odgovor okoli 1000 m. Vedno si po tihem želim, da je tudi spust vštet v teh 1000 m. Torej bi bilo vzpona le 500 m. Ampak potem tudi vedno znova ugotovim, da je bilo mišljeno 1000 m samo vzpona. Kaj pa če je odgovor, da je vzpona le 364m? Takrat dobim na obrazu največji nasmeh. :)
