Po legendi je bilo na kraju, kjer zdaj stoji cerkev, nekoč jezero. V njem je prebival povodni mož. Takrat o sv. Uršuli ni bilo ne duha ne sluha. Živela je na Pohorju, kjer pa ni bila najbolj zadovoljna. Motilo jo je, ker so pastirci preveč pokali z biči. Odločila se je, da se preseli na Plešivec, ki ga je opazovala s Pohorja. Ko je prišla na planino, je pokleknila na skalo. Tam so še danes vidni odtisi njenih kolen. Potem se je še malo sprehodila po gori. Kar nenadoma se ji je noga udrla v skalo. Še danes je vdolbina v njej. Romarji vanjo že desetletja tiščijo svoje noge v upanju, da jih ne bodo nikoli več bolele. In povodni mož? Uršula ga je nagovarjala, naj ji prepusti svoje bivališče in jezero odpelje na Pohorje, od koder je prišla. Ni ga bilo treba dolgo prepričevati, kajti naveličan je bil pastirjev, ki so stalno peli enake pesmi. Pa je šel.
Legenda o kralju Matjažu govori o možu, ki mu je bilo v resnici ime Matija Korvin in je vladal slovenskim deželam v času Karantanije. Matjaž je bil dober kralj, noč in dan so k njemu lahko prišli siromaki in zatirani. Vsem je nudil pomoč in zaščito. Dal je kovati zlatnike in med njegovim vladanjem so na Koroškem vladali zlati časi. Ker so mu bili drugi vladarji nevoščljivi zaradi njegove mogočnosti , so združili svoje vojske proti njemu.
S samo stotimi preživelimi junaki se je moral skriti v votlino pod Peco, ki se mu je sama odprla in ga skrila pred sovražniki. V votlini se je kralj Matjaž usedel za mizo, ostali pa so posedli po tleh okrog njega in zaspali. Legenda pravi, da se bo, ko mu bo brada zrasla sedemkrat okoli mize, prebudil. Takrat bo pred njegovo jamo sredi zime zrasla lipa. Ob polnoči do ene zjutraj bo cvetela, potem pa se bo posušila. Takrat bo Matjaž s svojimi vojaki prišel ven, premagal in zatrl vse svoje sovražnike, pregnal krivico s sveta in spet zavladal Slovencem. Tako bodo na Koroškem spet zlati časi.
Pobočja Olševe so običajno strma, na nekaj mestih celo prepadna. Olševa ni samo na meji z Avstrijo, temveč poteka tu tudi navidezna meja med Štajersko in Koroško. Na tem območju so posejane samotne kmetije, ki že stoletja vztrajajo daleč stran od urbanih naselij. Mnoge med njimi krasi tradicionalna kmečka arhitektura, značilna za te kraje (strehe, pokrite s skodlami). Olševa slovi po neokrnjeni naravi in dveh izjemnih naravnih znamenitostih (Potočka zijalka in Lipševa Velika in Mala vrata), mimo katerih vodijo markirane planinske poti. Na dan ko smo planirali vzpon na Olševo je tudi potekal K24 Ultra trail pri katerem se morajo tekmovalci vzpeti na pet prelepih koroških vrhov (Raduha, Olševa, Peca, Smrekovec in Uršlja gora). Na poti smo srečali kar nekaj tekmovalcev in vsakega posebej vzpodbujali in zaželeli srečno pot do cilja.
Še eno brezpotje! V koroškem delu Slovenije. Krajša in kondicijsko nezahtevna tura, ki poteka po neoznačeni utrjeni gozdni poti. Na vrhu je lep razgled na eni strani na Peco, na drugi strani pa na Raduho in Ojstrico. Po prvem občutku je tura zelo primerna tudi za kolesarjenje v poletnih dneh.
Za tokratno turo sem izbiral Olševo. Iz Spodnjega Slemena vodi na vrh lahka označena planinska pot. Zaradi vetroloma je do vrha grebena zelo veliko podrtih dreves, mimo katerih smo iskali pot. Pravi labirint, kjer smo se plazili čez drevesa in pod njimi. Bilo je zelo zanimivo, predvsem pa zelo razgibano.
Glavni vrh Olševe je Govca s 1929 m višine. Na 5 km dolgem enakomerno razpotegnjenem razglednem grebenu pa se nahajajo še vrhovi Obel kamen na zahodnem robu, Gladki vrh in Lepi vrh na vzhodnem delu grebena. Domačini tam naokrog ji rečejo ’ouvševa’, po drevesu jelši, ki se v krajevnem besednjaku sliši kot ’jeuša’.