Menina planina je prostrana, več kot 10 kilometrov dolga planota. Njena pobočja porašča gozd, ki ga prekinjajo planine. Na njih je pognala bujna planinska trata, ki nudi najsočnejšo pašo veliki množici živine, katero priženo vsako poletje iz Tuhinjske in Gornjegrajske doline. Polovico planine, zlasti najvišje vrhove in obronke, pa pokrivajo temni smrekovi gozdovi, v katerih se skriva najrazličnejša divjačina, med njimi celo medved in volk. Menina planina je znamenita tudi po svojih kraških pojavih. Na njej je vse polno kraških vrtač, po katerih se najbolj spozna kraški svet. V nekaterih se celo leto drži voda, da so podobne majhnim jezercem, med katerimi je največje Biba, ki je nad 80 metrov dolgo in ponekod 4 metre globoko. Obstaja več ljudskih pravljic, ki se godijo na Menini. Neke pomladi pred davnimi leti je grajski gospod iz Motnika šel s svojim sinom in spremstvom na lov na Menino. Komaj so začeli z lovom, ko je zagrmelo in začel je padati leden dež, megla pa je prekrila planino. Grajski gospod in sin sta se izgubila. A rešile so ju dobre vile. Gospod se jim je hotel zahvaliti, vendar so se samo skromno nasmehnile in odšle v gozd. Gradu že zdavnaj ni več, a vile še vedno živijo na Menini. Sprehajajo se, vendar jih nihče več ne vidi.
Gora Oljka s 733 m nadmorske višine leži na severovzhodnem robu Spodnje Savinjske doline. »Savinjska Šmarna gora« je dobro vidna z vseh strani Savinjske doline, hkrati pa odlična razgledna točka, ki nudi izreden pogled na Savinjsko in Celjsko dolino, del Posavskega hribovja, na severu pa na Peco in Uršljo goro. Na vrhu je impozantna dvostolpna baročna cerkev z dvema zvonikoma, zgrajena med letoma 1754 in 1757. Sodi med najlepše baročne cerkve v Sloveniji. Pod samo cerkvijo je še danes ohranjeno podzemno svetišče. Hrib je prvič omenjen kot Križna gora leta 1234, po zaselku, ki se razprostira po vsem vzhodnem pobočju, pa so ga imenovali tudi Dobrič. Delno po asfaltni in delno po makadamski poti je do planinskega doma pod vrhom mogoč tudi dostop s kolesom.
Dobrovlje je prostrana planota, ki se razprostira vzhodno od Menine planine, med spodnjo Zadrečko in spodnjo Savinjsko dolino, na katero se odpirajo čudoviti razgledi. Višina planote ni visoka za razvajenega obisko-valca skalnih vršacev, za samotne kmetije pa dovolj. Dobrovlje prekrivajo obsežni gozdovi, med katerimi so razvrščene redke domačije – celki. Planota je v glavnem sestavljena iz apnenca in dolomita, ki ji dajeta kraški značaj, zato so pogoste kraške vrtače in jame. Najdaljša med njimi je Tinetova jama, imenovana po Martinu Gričarju. Jama ima več dvoran in hodnikov. Dolga je okoli 100, na najširšem koncu široka 5 in visoka okoli 25 m. V njej so kapniki. Na planoto vodijo številne poti, ki so tu in tam zaraščene, vendar še omogočajo dostope. Tu boste užili veličasten mir, prisluhnili šumenju gozdov, uživali ob pogledu na pisane travnike raznobarvnega cvetja, pogledi pa nam bodo uhajali tja na Celjsko kotlino z ozadjem Donačke gore in Boča, k Pohorju, Uršlji gori, Peci, Obirju, Raduhi, Savinjskim Alpam z Ojstrico in Planjavo in obširnemu Posavskemu hribovju.
Na severozahodni strani Mozirja v gornji Savinjski dolini je del Karavank, ki se imenuje Golti (Golte). Tako se je že od nekdaj imenoval severozahodni del vršne planote. Gre za tipično gorsko planoto enako kot je Velika planina ali Menina. Med domačini in planinci pa je v veljavi ime Mozirske planine. To je zaradi planšarij, ki so ali so bile v lasti kmetov na Mozirski strani. Pestro pokrajinsko podobo ustvarjajo številne vrtače, suhe doline, brezna, jame in jezerca. Poleg kraških jam je tukaj več snežnic ali ledenic, to je jam, kjer se v glavnem celo leto zadržuje sneg ali led. Znana je jama Ledenica blizu Mozirske koče. Mozirske planine so od leta 1987 zavarovane kot krajinski park. Na severnem predelu je več planin, na katerih se pasejo preko poletja predvsem konji in govedo.
Ena najbolj prepoznavnih dejavnosti v Spodnji Savinjski dolini je hmeljarstvo, ki z razsežnimi hmeljišči dolini daje poseben pečat. Območje Spodnje Savinjske doline se namreč ponaša s kar dobrimi tremi četrtinami vseh slovenskih hmeljišč. Manjši delež hmelja porabijo pri izdelavi zdravil, večino pa v pivovarstvu kot dodatek pri proizvodnji piva, saj da ravno hmelj pivu tisti nenadomestljiv, prijetno grenak okus. Po pridelavi hmelja je Slovenija tretja v Evropi in peta na svetu. V prvem delu me pot vodi skozi hmeljišča, nadaljujem pa po poti, ki je speljana po brežini reke Savinje. Ves čas pa me spremljajo nasadi zelenega zlata. Pot nima nobenega klanca, primerna tudi za družinske izlete, če jo skrajšamo na razdaljo primerno kondiciji skupine.
