Logarska dolina velja za eno najlepših alpskih ledeniških dolin v Evropi in ponuja veliko naravnih znamenitosti. Čeprav v Logarski dolini trenutno ni urejenih in kolesarjem namenjenih poti, ostaja ena lepših alpskih dolin pri nas med kolesarji priljubljena destinacija V Krajinskem parku Logarska dolina se lahko s kolesom zapeljete po asfaltni cesti od vstopa v dolino do slapa Rinka. Za kolesarje je najbolj primerna glavna cesta, ki od vstopa v dolino vodi do parkirišča pod slapom Rinko, kjer po desetih minutah hoje prispemo do veličastnega razgleda. Lahka tura je kljub zaključnemu vzponu primerna tudi za fizično slabše pripravljene kolesarje. Zanjo bomo porabili približno trideset minut in naredili 270 metrov vzpona. Pot nas bo vodila mimo treh večjih slapov - slapa Palenk, slapa Sušice in slapa Rinke. Slap Palenk je visok kar 78 m. Kot večina ostalih slapov v Logarski dolini, je tudi ta zanimiv predvsem po večjem deževju, pozimi pa je priljubljeno za ledne plezalce.
Pot ob Savinji je speljana po poplavnem nasipu reke Savinje od Celja do Polzele. Speljana je tudi skozi območje Krajinskega parka ribnik Vrbje. Preden se ji priključim me pot vodi skozi hmeljišča. Hmeljarstvo je najbolj prepoznavna dejavnost v Spodnji Savinjski dolini, ki je z razsežnimi hmeljišči dolini daje poseben pečat. Območje Spodnje Savinjske doline se namreč ponaša s kar dobrimi tremi četrtinami vseh slovenskih hmeljišč. Manjši delež hmelja porabijo pri izdelavi zdravil, večino pa v pivovarstvu kot dodatek pri proizvodnji piva, saj da ravno hmelj pivu tisti nenadomestljiv, prijetno grenak okus. Po pridelavi hmelja je Slovenija tretja v Evropi in peta na svetu. V prvem delu nadaljujem pa po poti ob Savinji. Ves čas pa me spremljajo nasadi zelenega zlata. Pot nima nobenega klanca, primerna tudi za družinske izlete, če jo skrajšamo na razdaljo primerno kondiciji skupine.
Čemšeniško planino uvrščamo med najvišje vrhove Posavskega hribovja. Večino planine prekriva gozd. Tudi njen najvišji vrh Črni vrh, kjer je na bukvi skrinjica z vpisno knjigo in žigom, prekriva gozd, zato z nje ni najlepših razgledov. Lep razgled se nam odpre pri Domu dr. Franca Goloba, proti jugu, kjer lahko vidimo Posavsko hribovje. Na vzhodu vidimo Javor, Sveto planino, Mrzlico, Gore, Kopitnik in Veliko Kozje; na jugovzhodu je Kum, za njim so na obzorju Gorjanci, proti jugu in jugozahodu pa Kočevski Rog, Snežnik in Nanos; na zahodu vidimo v daljavi del Julijcev, pogled na pretežni del pa zakriva poraščen greben planine. Južna pobočja Čemšeniške planine so območje Natura 2000 in so zato zavarovana. Dobra polovica je poraščena z mešanim gozdom, ostalo pa so polsuhi travniki, ki se razprostirajo predvsem v višjih predelih. Prav gotovo je zanimiva legenda o Čemšeniški planini in zmaju. Na južni strani planine so namreč pogosti plazovi, ki so si jih ljudje razlagali po svoje. Na gori je bilo namreč veliko jezero, v katerem naj bi prebival zmaj, ki se je včasih tako zelo razjezil, da je spuščal vodo po pobočju planine. Leta 1866 so se namreč po hudem deževju in nevihti, ki je zalila dolino, v bližini Kozonovega grabna pokazale velike proge, ki so bile videti kot sledovi zmajevih peruti.
V naši deželi najdemo veliko slikovitih gričev s cerkvijo na vrhu, vendar je ta, ki se dviga nad nasadi hmelja v Spodnji Savinjski dolini, nekaj prav posebnega. Njegova oblika je dobro vidna z glavne ceste med Vranskim in Celjem in pritegne nase več pogledov kakor marsikatera višja vzpetina v okolici. Gora Oljka s 733 m nadmorske višine leži na severovzhodnem robu Spodnje Savinjske doline. »Savinjska Šmarna gora« je dobro vidna z vseh strani Savinjske doline, hkrati pa odlična razgledna točka, ki nudi izreden pogled na Savinjsko in Celjsko dolino, del Posavskega hribovja, na severu pa na Peco in Uršljo goro. Na vrhu je impozantna dvostolpna baročna cerkev z dvema zvonikoma, zgrajena med letoma 1754 in 1757. Sodi med najlepše baročne cerkve v Sloveniji. Pod samo cerkvijo je še danes ohranjeno podzemno svetišče. Hrib je prvič omenjen kot Križna gora leta 1234, po zaselku, ki se razprostira po vsem vzhodnem pobočju, pa so ga imenovali tudi Dobrič. Delno po asfaltni in delno po makadamski poti je do planinskega doma pod vrhom mogoč tudi dostop s kolesom.
Širše območje Mrzlice je razglašeno za krajinski park, saj se ponaša z bogatim in raznolikim rastlinstvom. Pogorje sestavljata dva vrhova. Vzhodni je poraščen z bukvijo, zahodni pa je neporaščen in ponuja širne razglede. Na južnih in zahodnih pobočjih so območja s travniki in pašniki, ki segajo vse do vrha planine in so domnevni ostanki nekdanjih pašnih planin. Mrzlica je gora zelenega možička. Menda je tudi votla in napolnjena z vodo. V njenih globinah živi zmaj. Tudi orjaška bela kača naj bi švigala po bregovih, če se ozrete v nebo in gledate dovolj dolgo, pa boste videli vsaj metlo avtohtone prebivalke Mrzlice, čarovnice, ki obletava Mrzliško pogorje in straši otroke.
