Pod vznožjem Čavna je pravi raj za gorske kolesarje. Na tem območju je preplet očarljivih enoslednic, ki si zaslužijo to ime. Po raziskovanju po internetu sva odkrila enoslednico, o kateri pišem. Kljub presenečenju, da je del ceste po kateri sva se vzpenjala odnesel plaz, sva našla obvoz in lahko nadaljevala pot. Vzponu je sledil spust, ki poteka po enoslednici dolgi dobrih 4 km. Zaradi uživanja v vožnji, se nisva kaj dosti ustavljala, zato je tudi bolj malo slik.
Zakaj Kitajski zid? Kitajska je ime za zaselek pri katerem se prične čudoviti spust proti Ajdovščini. Zaselek je dobil ime po zaslugi dveh, podobnostih z daljno deželo. Na veliki kitajski zid spominjajo za Goro tipični suhi zidovi, ki tečejo po parcelnih mejah. Druga podobnost s Kitajsko naj bi bila v prenaseljenosti na tem območju v 19. stoletju. Družine z deset, dvanajst ali celo šestnajst otroci so bile povsem običajne, zato je bilo prebivalcev na sorazmerno majhnem prostoru 'kot Kitajcev'. Tipični suhi zidovi nam pričarajo prav poseben občutek, kot da smo v neki drugi deželi. Začetek spusta tehnično ni prav nič poseben, ko pa se spustimo čez rob je pot ponekod precej strma in prepadna z ostrimi okljuki. Meni je tura zelo pri srcu zaradi čudovitega spusta.
Rob Trnovske planote, kjer se divja gozdna planota na južnem robu odlomi in pada v Vipavsko dolino. Jaz sem ta kraj poimenoval, kar Ajdovski rob. Tu se končuje en in začenja drug svet. Tudi ta del je zelo zanimiv za gorsko kolesarjenje, ker pot skoraj v celoti poteka po robu planote. Pot ni prestrma, poteka po zmerno valovitem kraškem svetu, po travnikih, gozdovih, skalovju in mimo samotnih kmetij. Odlikuje se po sijajnih razgledih po Vipavski dolini, kraški planoti in morju tja do Benetk. Samo prečenje bi razdelil v tri dele. Prvi del s Kovka do Podrte gore vozen brez sestopanja. Drugi del od Podrte gore do Otliškega okna je najbolj zahteven in je ena sama velika zaje… z veliko sestopanja. Tretji del od Otliškega okna do Kitajske spet vozen, pot z obeljenimi suhozidi, ki varujejo, nekoč za preživetje potrebno rodovitno prst. Nagrada pride na koncu, čudovit 5 km dolg spust do Ajdovščine. Ta tura je prava avantura!
Na skrajnem jugu kraškega roba, se skrivajo mogočni spodmoli, ki jih je izoblikovala narava. Zaradi značilnega zvočnega učinka so znani kot Ušesa Istre. Največji med njimi je globok 13 metrov in visok 12 metrov. Zaradi značilne oblike se tukaj ustvarja značilna topla mikroklima, ki daje zavetje za gnezdenje ogroženim pticam. Mimo je speljana tudi prva planinska pot za dvonamensko rabo, namenjena tudi kolesarjem. Označena je tako, da so pod planinske markacije dodali tanko modro črto. Pot tehnično ni zahtevna in premore dva daljša vzpona. Za drugega namignem, če niste v vrhunski formi, boste kolo porivali po klancu navzgor, tako kot midva. Tura je primerna za vse gorske kolesarke in kolesarje, ki jim ni težko stopiti s kolesa ali potisniti kolo čez strm odsek.
Vedno, ko sem bil na vrhu Kavčiča mi je pogled uhajal proti Žbevnici. To je najzahodnejši vrh Čičarije na skrajnem jugu Kraškega roba. To mora biti to zelo lepo grebensko prečenje, sem si govoril. Pa še kako res je! Po grebenu od Goliča do Žbevnice poteka Sakomanova pot, poimenovana po Josipu Sakomanu iz PD Želježničar iz Zagreba. Poznana tudi kot Istrska planinska pot. Ni ga lepšega, kot vožnja po grebenu obraslim z zlato orumenelimi travami. Z vrha Žbevnice se nam odpre pogled na Kavčič, Lipnik, Golič in Slavnik. V daljavi na Julijske Alpe in celo Dolomite. Dvakrat prečimo državno mejo zato moramo s sabo imeti osebni dokument.
