Ko je vreme na celini slabo ali mrzlo, je Kras idealno mesto za kolesarje. Bližina morja poskrbi za prijetno klimo. Tu je polno lepih poti, kolovozov in nekaj malo višjih hribčkov, ki ne presegajo višine 500 m. Po mirnih, neokrnjenih predelih kraške planote, po stezah in nekdanjih vojaških cestah, te vodijo na ogled spomenikov pestre zapuščine prve svetovne vojne. Vse poti so urejene in označene, primerne tako za pohodnike, kolesarje kot tudi za konjenike.
Domačini spodaj ji pravijo kar Gora, v zgodnejši spomin pa je zapisana tudi kot Vrbanov vrh. Malo pod vrhom stoji cerkev Sv. Urbana zavetnika pastirjev, kjer lahko zazvonimo na zvonček, ki izpolni skrite želje. Od tod je doma tudi ime narcisi, tisti roži, ki jo najbolj poznamo s karavanške Golice (tam ji pravijo ključavnica). Tukaj, na Vremščici, pa je njeno ime vrbanščica, ki nas razveseljuje s svojimi belimi cvetovi v maju. Severna pobočja so poraščena z bukovim in jelovim gozdom, južna pa so bolj travnata. Na tem koncu se v zadnjem času spet uveljavlja ovčereja, ki je bila nekoč zelo razširjena. Z vrha pa se spustimo Vremsko dolino, v vasico Matavun in v skrivnostni podzemski svet Škocjanskih jam.
Pod vznožjem Čavna je pravi raj za gorske kolesarje. Na tem območju je preplet očarljivih enoslednic, ki si zaslužijo to ime. Po raziskovanju po internetu sva odkrila enoslednico, o kateri pišem. Kljub presenečenju, da je del ceste po kateri sva se vzpenjala odnesel plaz, sva našla obvoz in lahko nadaljevala pot. Vzponu je sledil spust, ki poteka po enoslednici dolgi dobrih 4 km. Zaradi uživanja v vožnji, se nisva kaj dosti ustavljala, zato je tudi bolj malo slik.
Zakaj Kitajski zid? Kitajska je ime za zaselek pri katerem se prične čudoviti spust proti Ajdovščini. Zaselek je dobil ime po zaslugi dveh, podobnostih z daljno deželo. Na veliki kitajski zid spominjajo za Goro tipični suhi zidovi, ki tečejo po parcelnih mejah. Druga podobnost s Kitajsko naj bi bila v prenaseljenosti na tem območju v 19. stoletju. Družine z deset, dvanajst ali celo šestnajst otroci so bile povsem običajne, zato je bilo prebivalcev na sorazmerno majhnem prostoru 'kot Kitajcev'. Tipični suhi zidovi nam pričarajo prav poseben občutek, kot da smo v neki drugi deželi. Začetek spusta tehnično ni prav nič poseben, ko pa se spustimo čez rob je pot ponekod precej strma in prepadna z ostrimi okljuki. Meni je tura zelo pri srcu zaradi čudovitega spusta.
Rob Trnovske planote, kjer se divja gozdna planota na južnem robu odlomi in pada v Vipavsko dolino. Jaz sem ta kraj poimenoval, kar Ajdovski rob. Tu se končuje en in začenja drug svet. Tudi ta del je zelo zanimiv za gorsko kolesarjenje, ker pot skoraj v celoti poteka po robu planote. Pot ni prestrma, poteka po zmerno valovitem kraškem svetu, po travnikih, gozdovih, skalovju in mimo samotnih kmetij. Odlikuje se po sijajnih razgledih po Vipavski dolini, kraški planoti in morju tja do Benetk. Samo prečenje bi razdelil v tri dele. Prvi del s Kovka do Podrte gore vozen brez sestopanja. Drugi del od Podrte gore do Otliškega okna je najbolj zahteven in je ena sama velika zaje… z veliko sestopanja. Tretji del od Otliškega okna do Kitajske spet vozen, pot z obeljenimi suhozidi, ki varujejo, nekoč za preživetje potrebno rodovitno prst. Nagrada pride na koncu, čudovit 5 km dolg spust do Ajdovščine. Ta tura je prava avantura!
