Širše območje Mrzlice je razglašeno za krajinski park, saj se ponaša z bogatim in raznolikim rastlinstvom. Pogorje sestavljata dva vrhova. Vzhodni je poraščen z bukvijo, zahodni pa je neporaščen in ponuja širne razglede. Na južnih in zahodnih pobočjih so območja s travniki in pašniki, ki segajo vse do vrha planine in so domnevni ostanki nekdanjih pašnih planin. Mrzlica je gora zelenega možička. Menda je tudi votla in napolnjena z vodo. V njenih globinah živi zmaj. Tudi orjaška bela kača naj bi švigala po bregovih, če se ozrete v nebo in gledate dovolj dolgo, pa boste videli vsaj metlo avtohtone prebivalke Mrzlice, čarovnice, ki obletava Mrzliško pogorje in straši otroke.

Preberi več

Koroška sodi med najbolj hribovite slovenske pokrajine. Zaznamujejo jo belina skal in mehki obronki predalpskega hribovja. Koroški gozdovi so globoki in temni, tu in tam skoraj neprehodni, a vendar večinoma dobesedno prepredeni s kolovozi in gozdnimi potmi, njihovi grebeni pa so do­stopni po stezicah, ki praviloma vodijo do najboljših razglednih točk. Ob poteh so številne koče, kjer nudijo toplo zavetje in prenočišče, hrano in pijačo ter prijazne nasvete. S svojo gosto mrežo obstoječih manj prometnih in gozdnih cest ter z rastočo mrežo kolesarskih stez in poti nudi Koroška številne možnosti za kolesarjenje in doživljanje edinstvene pokrajine med Alpami in reko Dravo. Preko 1.000 km ozna­čenih ali na zemljevide vrisanih kolesarskih tur različnih vrst in težavnosti, številne makadamske gorske in gozdne ceste ter kolovozi, edinstveno podzemno kolesarjenje, veliko izjemnih »single trailov« za gorske kolesarje, prvi gorskokole­sarski park v Sloveniji.

Preberi več

Menina planina je prostrana, več kot 10 kilometrov dolga planota. Njena pobočja porašča gozd, ki ga prekinjajo planine. Na njih je pognala bujna planinska trata, ki nudi najsočnejšo pašo veliki množici živine, katero priženo vsako poletje iz Tuhinjske in Gornjegrajske doline. Polovico planine, zlasti najvišje vrhove in obronke, pa pokrivajo temni smrekovi gozdovi, v katerih se skriva najrazličnejša divjačina, med njimi celo medved in volk. Menina planina je znamenita tudi po svojih kraških pojavih. Na njej je vse polno kraških vrtač, po katerih se najbolj spozna kraški svet. V nekaterih se celo leto drži voda, da so podobne majhnim jezercem, med katerimi je največje Biba, ki je nad 80 metrov dolgo in ponekod 4 metre globoko. Obstaja več ljudskih pravljic, ki se godijo na Menini. Neke pomladi pred davnimi leti je grajski gospod iz Motnika šel s svojim sinom in spremstvom na lov na Menino. Komaj so začeli z lovom, ko je zagrmelo in začel je padati leden dež, megla pa je prekrila planino. Grajski gospod in sin sta se izgubila. A rešile so ju dobre vile. Gospod se jim je hotel zahvaliti, vendar so se samo skromno nasmehnile in odšle v gozd. Gradu že zdavnaj ni več, a vile še vedno živijo na Menini. Sprehajajo se, vendar jih nihče več ne vidi.

Preberi več

V Posočju so grebeni, slemena in vrhovi prepredeni z vojaškimi cestami in potmi. Ko so komaj potihnili topovi s soških bitk, so se po strminah Berebice podali vojaki Alpinci ter nasproti sedla Starega Utra, pod goro Na Glavah, našli prostor, ki je nasproti prelaza Vršič. Na goro so zgradili cesto, dolgo deset kilometrov, ki se vzpne tisoč višinskih metrov. Utrdili so jo po vseh predpisih, uredili odvodnjavanje in gor privlekli topove, s katerimi bi se spopadli, če bi bilo potrebno. Cesta se je ohranila do danes v celoti, le pod sedlom je nastal manjši vdor. Devet kilometrov ceste je še zdaj prevoznih s terenskim vozilom ali z gorskim kolesom, ki brez vzdrževanja kljubuje vremenu že devet desetletij.

Preberi več

Gora Oljka s 733 m nadmorske višine leži na severovzhodnem robu Spodnje Savinjske doline. »Savinjska Šmarna gora« je dobro vidna z vseh strani Savinjske doline, hkrati pa odlična razgledna točka, ki nudi izreden pogled na Savinjsko in Celjsko dolino, del Posavskega hribovja, na severu pa na Peco in Uršljo goro. Na vrhu je impozantna dvostolpna baročna cerkev z dvema zvonikoma, zgrajena med letoma 1754 in 1757. Sodi med najlepše baročne cerkve v Sloveniji. Pod samo cerkvijo je še danes ohranjeno podzemno svetišče. Hrib je prvič omenjen kot Križna gora leta 1234, po zaselku, ki se razprostira po vsem vzhodnem pobočju, pa so ga imenovali tudi Dobrič. Delno po asfaltni in delno po makadamski poti je do planinskega doma pod vrhom mogoč tudi dostop s kolesom.

Preberi več