Dolenjska nima visokih gora, ki bi šinile tja v nebo in grozile, da ga preluknjajo. Nima strmih sten, ki bi bile izziv za plezalce in tudi ne prav veliko strmin, po katerih bi pozimi vriskali smučarji. Ima pa nekaj drugega. Nežna gričevja, kot bi jih z roko pobožal, sončne travnike in med njih posejane vinograde, nasmejane ljudi. Planina v Podbočju, ki niti prava planina ni. Vsaj ne takšna, kot si jo po navadi predstavljamo. Bolj vasica, le malo pred mejo s Hrvaško. Moj cilj je pravzaprav bila Planinska gora, ki se dviga nad vasico.

Prlekija leži v Pomurju na severovzhodu Slovenije med reko Dravo in Muro. Je ena zadnjih, še ne popolnoma odkritih naravnih zakladov Slovenije, ki v sebi nosita velik turistični potencial. Prlekija je pokrajina, polna prelepih nasprotij in gostoljubna mati prebivalcev, znanih po prleški govorici in navezanosti na domačijo. Tu se ljudje radi šalijo na svoj račun, še raje pa zbadajo soseda. Prleki so znani kot delovni, marljivi in pošteni ljudje. V Prlekiji živijo Prleki in Prlečke, ki gučíjo Prleščino.

Dleskovška planota je zelo priljubljena med pohodniki in v zimskem času tudi med turnimi smučarji, saj ponuja kar nekaj spustov z vrhov. Poleti prepredena z uhojenimi brezpotji, pozimi pa osamljeni raj za turne smučarje. Spusti z običajnih smeri so dobro vozni in nezahtevni. Turno smučanje ni le osvojitev enega od vrhov ali sedla, je tudi pravo malo potovanje na smučeh in zimska pravljica s čudovitim razgledom. Naša odločitev je bila, da se povzpnemo na Desko s planine Podvežak.