Ko je vreme na celini slabo ali mrzlo, je Kras idealno mesto za kolesarje. Bližina morja poskrbi za prijetno klimo. Tu je polno lepih poti, kolovozov in nekaj malo višjih hribčkov, ki ne presegajo višine 500 m. Po mirnih, neokrnjenih predelih kraške planote, po stezah in nekdanjih vojaških cestah, te vodijo na ogled spomenikov pestre zapuščine prve svetovne vojne. Vse poti so urejene in označene, primerne tako za pohodnike, kolesarje kot tudi za konjenike.

Dleskovška planota je zelo priljubljena med pohodniki in v zimskem času tudi med turnimi smučarji, saj ponuja kar nekaj spustov z vrhov. Poleti prepredena z uhojenimi brezpotji, pozimi pa osamljeni raj za turne smučarje. Spusti z običajnih smeri so dobro vozni in nezahtevni. Turno smučanje ni le osvojitev enega od vrhov ali sedla, je tudi pravo malo potovanje na smučeh in zimska pravljica s čudovitim razgledom. Naša odločitev je bila, da se povzpnemo na Desko s strani Vodotočnika. Z vrha Deske pa se spustimo v smeri proti planini Podvežak.

Stolpnik se nahaja na dolgi Konjiški gori. Legenda pripoveduje, da je gora votla, v njej pa se nahaja veliko gorsko jezero v katerem je prebival strašni zmaj. Le-ta je po jezeru divjal sem ter tja, da se je stresala cela gora in grozilo je, da bo poplavilo dravinjsko dolino in prebivalce ob vznožju gore. Zmaj je v zameno za mir zahteval, da mu vsako leto na Jurjevo pripeljejo šest devic v obed. Prebivalci so ponudbo sprejeli, rešitve pa ni bilo na obzorju, dokler ni prišla na vrsto hči graščaka, ki je živel nad dolino. Žalostni tržani in kmetje so v dolgi procesiji vodili nič krive mladenke zmaju v goro. Ponovno je zabučalo in zagrmelo, saj je silni lintvern prihajal na vsakoletno krvavo gostijo, a tokrat mu je pot prekrižal vitez sveti Jurij. Prijahal je na belem konju in zmaju odsekal glavo. Dravinjska dolina in njeni prebivali so bili tako rešeni in v hvaležen spomin na ta dogodek so goro v kateri je prebival zmaj poimenovali po Jurijevem konju Konjiška gora in trg ob njenem vznožju Konjice.

Turska gora se nahaja na grebenu, ki ločuje Kamniško Bistrico in Logarsko dolino, tako da nanjo vodijo poti iz obeh delov Slovenije. Iz kamniške strani je priljubljena pot od Jermanca preko Kamniškega sedla do Turske gore. Iz savinjske pa se Turska gora najlažje doseže mimo slapa Rinke, ki pada 90 metrov globoko preko Okrešlja in na vrh skozi Turski žleb. Poti sta precej zahtevni in za vzpon na goro je obvezno nositi čelado, saj je veliko predelov, kjer se skala kruši in je padanje kamenja pogosto, priporočeno pa je imeti tudi komplet za samovarovanje. V zimskih razmerah pa so obvezne tudi dereze in cepin. Prostrano melišče v žlebu je skrito pod ogromnimi količinami snega, ki se na tem strmem pobočju spontano plazi vsakokrat po obilnejšem sneženju. Potrebno je poudariti, da je območje razmeroma varno prehodno le ob stabilni snežni odeji.

Domačini spodaj ji pravijo kar Gora, v zgodnejši spomin pa je zapisana tudi kot Vrbanov vrh. Malo pod vrhom stoji cerkev Sv. Urbana zavetnika pastirjev, kjer lahko zazvonimo na zvonček, ki izpolni skrite želje. Od tod je doma tudi ime narcisi, tisti roži, ki jo najbolj poznamo s karavanške Golice (tam ji pravijo ključavnica). Tukaj, na Vremščici, pa je njeno ime vrbanščica, ki nas razveseljuje s svojimi belimi cvetovi v maju. Severna pobočja so poraščena z bukovim in jelovim gozdom, južna pa so bolj travnata. Na tem koncu se v zadnjem času spet uveljavlja ovčereja, ki je bila nekoč zelo razširjena. Z vrha pa se spustimo Vremsko dolino, v vasico Matavun in v skrivnostni podzemski svet Škocjanskih jam.