Kolesarjenje po stari Rapalski meji, nekdanji meji med Italijo in Jugoslavijo, poteka po starih vojaških poteh, speljanih po pobočjih Slatnika, Lajnarja, Možica in Koble. Med prav uživaško vožnjo po mulatjerah navkreber lahko opazujemo številne raztresene ostanke stare meje. Na čudovito speljani serpentinasti poti nas spremljajo čudoviti razgledi na Baško grapo in na Bohinjsko jezero, s Triglavom v ozadju.
Dolg greben Košute s svojimi obsežnimi travišči že od daleč daje slutiti, da je pod njim marsikaj zanimivega tudi za gorsko kolesarjenje. Ture na planino Pungart, Šijo in Kofce so bile znane že iz prvih vodnikov, z gradnjo novih gozdnih cest in boljšimi kolesi pa so se kot zelo zanimive izkazale še druge potke, zlasti čudovita prečnica iz planine Pungart do Dolge njive, ki je vozna v obe smeri in nadaljevanje od Dolge njive preko Pečovnika do Jezerskega. Možnosti za oblikovanje ture po lastni izbiri je ogromno, od lahkih in kljub temu zanimivih, do težjih. Tura vsebuje vse, od čudovitih razgledov, prečenja preko zanimivih planin, ki se vrstijo ena za drugo in tudi malo adrenalinskega vložka na delu za Tegoško planino, saj prečnica poteka po izpostavljeni in ozki potki. Poleti je na planini res živahno, saj se po planini pasejo živali, ki so jih okoliški kmetje pripeljali na poletno pašo.
Košenjak po višini le malo zaostaja za Pohorjem, leži na slovensko-avstrijski meji severno od Dravograda. Na severu se navezuje na gorovje Golice. Njegova južna pobočja se spuščajo proti Dravi, kjer se na prisojnih pobočjih višjih leg prevladujejo travišča, ki se spomladi odenejo v pisane barve. Za Košenjak so značilne samotne kmetije, pašniki in prostrani gozdovi. V njih so nekoč prevladovale bukve, sedaj pa smreke, na površju pa so bile košenine, po katerih je gora dobila ime.
Po legendi je bilo na kraju, kjer zdaj stoji cerkev, nekoč jezero. V njem je prebival povodni mož. Takrat o sv. Uršuli ni bilo ne duha ne sluha. Živela je na Pohorju, kjer pa ni bila najbolj zadovoljna. Motilo jo je, ker so pastirci preveč pokali z biči. Odločila se je, da se preseli na Plešivec, ki ga je opazovala s Pohorja. Ko je prišla na planino, je pokleknila na skalo. Tam so še danes vidni odtisi njenih kolen. Potem se je še malo sprehodila po gori. Kar nenadoma se ji je noga udrla v skalo. Še danes je vdolbina v njej. Romarji vanjo že desetletja tiščijo svoje noge v upanju, da jih ne bodo nikoli več bolele. In povodni mož? Uršula ga je nagovarjala, naj ji prepusti svoje bivališče in jezero odpelje na Pohorje, od koder je prišla. Ni ga bilo treba dolgo prepričevati, kajti naveličan je bil pastirjev, ki so stalno peli enake pesmi. Pa je šel.
Matajur je 1642 metrov visok vrh, ki leži nad Kobaridom, na nasprotnem bregu smaragdne reke. Njegovo zaobljeno, travnato vršno pobočje ter čudovite stezice, ki se spuščajo na vse strani, so pravi magnet za gorske kolesarje. Gre za zahtevno turo s precej vzpona ter izredno lepim spustom, ki ponudi kar 1400 višinskih metrov spusta. Prek pogorja Matajurja pa je v 1. Svetovni vojni potekala glavna italijanska obrambna linija dobro utrjenih jarkov. In prav na pobočju Matajurja je Nemška vojska pod poveljstvom Erwina Rommla v bliskoviti akciji v manj kot 52-ih urah iz Tolmina prek Kolovrata zavzela zelo dobro utrjene položaje italijanske vojske in tako prebila obrambno črto ter pognala celotno italijansko vojsko v beg. Tako se je po 885 dneh krvavih spopadov končala Soška fronta.