Valamar Terra Magica je MTB dirka, ki je letos potekala v Rabcu v treh različnih dolžinah – 20 km, 50 km in 72 km. Samo dober teden po organizirani dirki sva se odpravila preizkusiti najkrajši, 20 km krog. Že na začetku bi rada poudarila tisto, kar je na trasi najlepše in najboljše: single trail. Je namreč eden lepših, kar sem jih prevozila in doživela. Celotna tura poteka po zelo urejenih makadamskih poteh ali pa kot že rečeno po singlcah, je ravno prav naporna, z zelo lepim razgledom na Istro in Kvarnerski zaliv. Po priljubljenosti zame spada ta tura v sam vrh. Upoštevajte, da sem le povprečen kolesar, ki se resnega downhilla ne upa lotiti in ki ima samo povprečno kondicijo. Zato pravim, da je za nas povprečneže ta tura res idealna.

Na srečo je zunaj še vedno dovolj toplo, zato so potepi po naših gorah zelo prijetni. Tokrat sva se odpravila v divjino Dleskovške planote in poiskala najbolj romantično jezero v Sloveniji. Prikupna srčkasta oblika od zgoraj je nezgrešljiva. Hodila sva po neoznačenih pastirskih in udobnih lovskih poteh. Na trenutke sva morala uporabiti nekaj smisla za izbiro poti. Najin vrh je bila Deska, na katero vodi preprosta in zelo lepa pot ter s katere je lep razgled na gore v okolici. Najin cilj pa je bilo romantično jezero Vodotočnik. Na koncu naju je pot presenetila, predvsem z divjino, ki jo nisva pričakovala. Pot zavije namreč pod strme stene Lastovca. Gre za zelo razgleden in povsem neoznačen lovski prehod.

Hodiva proti sedlu in zaslišiva prav posebne žvižge. Bili so žvižgi svizcev. Z njimi se med sabo opozarjajo na nevarnost. Poskušava jih posnemati, a zaman. Ozirava se po vsej prostrani pokrajini in iščeva, če bi kje pokukal kakšen svizec. Kar nekaj časa vse zaman. Ampak žvižgi pa skozi okoli naju. Kot da naju nekdo malo heca. Skrivajo se in žvižgajo. Hodiva naprej proti sedlu, prehiti naju zagnana planinka, katere tempo želim ujeti in pozabim na svizce. Znojim se na polno, sopiham za njo in naenkrat mi izgine izpred obzorja. Še se trudim, da bi jo ujela, ko jo naenkrat zagledam izza ovinka in vidim, kako me čaka in kaže na nekaj. Pridem bližje in zagledam. »Na levi! Še eden zadaj! Pa še en na desni.«: nasmejano poudarim. Trije svizci, mladiči so kukali iz skal čisto ob planinski poti. To je bil le cherry on the cake za današnji dan. Pravi cake pa je bilo jezero, nekje v tišini med gorovji, toplo in veliko, čisto in mamljivo. Ob njem bi lahko preživela čisto cel dan. Točka zen - za danes odkrita.

Kdaj se gre v hribe? Zgodaj. Kaj pa če je nedelja, ko se res prileže spati malo dlje? Vseeno je treba vstati zgodaj. »Če vstanem ob 5:45, bi bilo to dovolj zgodaj?«: se pogajam in dosežem kompromis. Na izhodišču pogledam na uro in si ponosno mislim – danes smo dovolj zgodnji. Ura je bila 8:15. Temperature so bile še nizke, za letošnje dolgo vroče poletje je bil zjutraj pravi hlad. Ne mine pol ure, ko opazim planinca, ki se že spušča proti izhodišču. Verjetno je šel prejšnji dan na kočo, prespal, sedaj pa se vrača v dolino. Ogovorimo ga in kaj kmalu nam pokaže res lepo sliko na telefonu. V daljavi se je videl vrh, v ospredju pa šopek rožic nabranih med potjo. Zraven še doda: »takole pa zgleda sončni vzhod na Krofički«. Sončni vzhod na Krofički mi odmeva v glavi. Ne morem se zadržati in ga vprašam, kdaj je štartal danes. V odgovor dobim: zgodaj, ob 3:00 zjutraj. Pa se nasmehnem …

Standar je kljub majhni višini (474m), razgledni vrh, ki ponuja lep pogled proti Kvarnerskem zalivu in Učki. Jaz sem ta raj za kolo odkril sedaj in upam, da ga boste še vi.