Za tokratno turo sem izbiral Olševo. Iz Spodnjega Slemena vodi na vrh lahka označena planinska pot. Zaradi vetroloma je do vrha grebena zelo veliko podrtih dreves, mimo katerih smo iskali pot. Pravi labirint, kjer smo se plazili čez drevesa in pod njimi. Bilo je zelo zanimivo, predvsem pa zelo razgibano.

Glavni vrh Olševe je Govca s 1929 m višine. Na 5 km dolgem enakomerno razpotegnjenem razglednem grebenu pa se nahajajo še vrhovi Obel kamen na zahodnem robu, Gladki vrh in Lepi vrh na vzhodnem delu grebena. Domačini tam naokrog ji rečejo ’ouvševa’, po drevesu jelši, ki se v krajevnem besednjaku sliši kot ’jeuša’.

V mesecu juliju je v Črni na Koroškem potekal Black Hole Marathon. Najdaljša trasa na maratonu je merila 62, srednja 44 in najkrajša 26 kilometrov. Vse tri trase so bile speljane skozi opuščene rudniške rove Podzemlja Pece. To pokrajino je namreč zaznamovalo izkopavanje svinčene in cinkove rude – v 330 letih rudarjenja naj bi izkopali 800 km rovov.

Govori se, da je ta del Slovenije, ki mu nekateri pravijo tudi dežela kralja Matjaža, čudovit za gorsko kolesarjenje. Tako sva to morala preveriti. In kaj sva odkrila? Veliko naravnih enoslednic in mamljivih podeželskih cest. Kolesarjenje skozi rudniške rove sva tokrat izpustila in jih pustila za prihodnjič.

Slavnik je najbolj obiskan vrh Slavniškega pogorja, nekateri mu pravijo tudi primorski Triglav. Tura za vse tiste, ki uživate v jesenskih barvah in si ne želite zahtevne poti. Večji del poti je speljan po gozdnih cestah, poraščenih s travo in nekaj kamenja. Spust je srednje zahteven in nima težjih odsekov. Vrh, ki se dviga 1028 m nad morjem, je ena najbolj razglednih točk tega dela Primorske. Na pobočjih Slavnika vsako leto prirejajo MTB maraton Slavnik.

Greben Čaven velja za eno najlepših razglednih točk nad celotno Vipavsko dolino, saj nam pogled sega vse do Jadranskega morja. Tvori južno mejo Trnovskega gozda, planote v severnem delu Dinarskega gorovja. Njegov najvišji vrh je Veliki Modrasovec (1535 m), najbolj razgleden pa Kucelj (1237 m).

Posebnost te ture je v tem, da spust predstavlja 10 km dolgo prečenje po Srednječavenski oz. Bošnarski stezi, ki so jo včasih koristili lovci, gozdarji/logarji in lastniki parcel na južnem pobočju Čavenskega pogorja. Višinska razlika poti je le 200 m. Prečenje večinoma poteka po zelo ozki izpostavljeni poti, na nekaterih odsekih precej skalnati, zato je zahtevnost spusta višja, a precej adrenalinska. Zame je bil spust malo preveč zahteven, za fanta pa eden boljših v teh koncih. Na več točkah se preči izpostavljena melišča. Ker gre za kraški svet, nas lahko na vrhu preseneti zelo močan veter – zato previdno.

Moja nova najljubša tura, ki si zaradi svoje lepote zasluži številčne presežnike. Ko se sprehodimo mimo treh planin (vsaka s svojo pastirsko kočo, ena ima tudi mala jezerca) sledi najlepši del poti in izgleda takole: podlaga je iz mehke zelene trave, kot da bi bil položen tepih z angleško travico, ki so jo krave med pašo pristrigle na natančno enako višino, brez izjeme. Vije se med gostimi gorskimi borovci. V daljavi se vidi macesnov gozd, ki je trenutno jesenske rumene barve. Brez velikega napora (pot do vznožja Velikega vrha je povsem lahkotna, blagi vzponi in kratki spusti) pa dosežemo točko, s katere že imamo izjemen razgled v osrčje kamniškega visokogorja (Ojstrica, Dleskovška planota).